Karierni pacienti

Do kdaj vztrajati?

Ob tem se mnogim seveda postavlja vprašanje, do kdaj vztrajati. Sodobne reproduktivne tehnologije, ki na eni strani ponujajo nove možnosti reševanja problemov, na drugi ustvarjajo vselej nove pritiske in obremenitve. Možnosti, ki jih ponujajo, se namreč v socialnem in psihološkem okviru, često pa tudi v neposrednem družbenem okolju, spremenijo v nove oblike prisile. Gre za možnosti, ki pa jih je dejansko treba izkoristiti, gre - še posebej, ko gre za žensko - za splošna pričakovanja (družbe, družine in nje same), da bo vendarle naredila vse, da bo otroka dobila (Drglin 2000).

Ni nujno, da se ta pritisk okolja, zdravstvenega osebja, družine ali tudi posameznice/posameznika same/ga vrši na eksplicitni ali zavedni ravni. Zavedanje, da so sodobne reproduktivne tehnologije edina možnost za biološkega otroka, privede do tega, da ti pritiski lahko delujejo tudi povsem na nezavedni ravni. Mnogi pari vztrajajo v začaranem krogu zdravljenja neplodnosti, vedno novega upanja in vedno novega razočaranja, da si, kot pravijo, ne bi kasneje očitali. Tudi tisti, ki so zdravljenje končali brez uspeha ali so ga prekinili, ne tožijo zaradi prestanih naporov. Imajo občutek, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči in da "ljubezni do otroka" niso izdali.

Konec kot razbremenitev

Prav tako lahko na nezavedni ravni deluje strah pred obsodbo okolice. Pari, ki odnehajo, ne da bi poskusili vsako novo metodo, so v družbi označeni kot "prostovoljno neplodni", kot sami krivi za to, da še vedno ne morejo imeti otrok. Zavrnitev oz. prekinitev zdravljenja se prevede v mnenje okolice, da par pravzaprav želi biti brez otrok, potemtakem njuna neplodnost ni prava "bolezen" in si ne zaslužijo podpore in sočutja. Zato mnogi vztrajajo tudi zato, da bi se izognili družbeni stigmatizaciji in socialni obsodbi.

Trditev, da sodobne reproduktivne tehnologije lahko pomenijo obliko pritiska, dokazujejo tudi pričevanja o tem, kako posameznice in posamezniki odločitev o prekinitvi oz. dokončanju zdravljenja občutijo kot razbremenitev. To potrjujejo tudi študije.

Škotski raziskovalci (Peddie in drugi 2005) so raziskovali vzroke in posledice odločitve žensk, ki so po enem ali več neuspešnih poskusih prekinile zdravljenje. Ugotovili so, da imajo ženske težave s sprejemanjem dejstva, da njihova neplodnost ostaja nerešena, hkrati pa je za mnoge odločitev o prenehanju zdravljenja pomenila izhod iz čustvene stiske, ki jo je povzročal postopek zdravljenja.

Rezultati študije Hammarberga in sodelavcev (2001) pa so pokazali, da prekinitev ali neuspeh zdravljenja na daljši rok sicer vpliva na zadovoljstvo z življenjem v celoti, ne vpliva pa na čustveno stanje in zadovoljstvo s partnerskim življenjem. Več kot tretjina žensk je celo poročala o pozitivnem vplivu postopka na odnos s partnerjem in občutku večje medsebojne bližine.

mag. Zvezdana Bercko

Literatura:

- Beck, Ulrich in Elisabeth Beck-Gernsheim. 2006. Popolnoma normalni kaos ljubezni. Ljubljana: FDV.

- Bercko, Zvezdana. 2010. Družbeni vidiki neplodnosti. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV.

- Drglin, Zalka. 2002. Materinstvo in razvoj novih reproduktivnih tehnologij - usodna srečanja. Časopis za kritiko znanosti XXX (207/208): 95-108.

- Hammarberg, K., J. Astbury in H.W.G. Baker. 2001. Women's experience of IVF: a follow-up study. Human Reproduction 16 (2): 374-383. Dostopno preko: http://humrep.oxfordjournals.org/cgi/content/full/16/2/374.

- Peddie, V.L., E. van Teijlingen in S. Bhattacharya. 2005. A qualitative study of women's decision-making at the end of IVF treatment. Human Reproduction  20(7). Dostopno preko: http://www.humrep.oxfordjournals.org/cgi/content/abstract/20/7/1944.