Priprava posvojiteljev na posvojitev

O pripravi posvojiteljev na posvojitev

Par, ki želi posvojiti otroka, mora ustrezati pravno formalnim standardom, ki jih podrobno opredeljuje ZZZDR. Meni kot psihologu se zdijo enako pomembni tudi vsebinski standardi, ki v praksi pomenijo »kapaciteto za objektni odnos«, ta pa možnost, da bodo otrokove razvojne potrebe zadovoljene. 

Večina ljudi namreč ne ve, da se vsak od nas rodi pravzaprav »dvakrat«. Eno je tisto biološko rojstvo, drugo pa rojstvo osebnosti, jaza, ki je še kako vezano na zadovoljevanje potreb v okviru matične družine in kasneje v življenju v veliki meri definira kvaliteto posameznikovega delovanja. In ker je majhen otrok skoraj povsem odvisen od svoje družine, odnosno staršev, ni vseeno kakšna  starša ima. 

Res je, da ima veliko otrok z vidika oblikovanja odnosa, prepoznavanja in zadovoljevanja razvojnih potreb, neprimerne starše in v izhodišču na to ne moremo vplivati. To pa nikakor ne pomeni, da za te otroke nismo kot družba in stroka dolžni poskrbeti v nadaljevanju. Začetek pa je drugačen, ko gre za posvojitev, saj je postopek v naši državi  naravnan tako, da otroku izbiramo starše. To pa ni samo delo, temveč »poslanstvo«, v okviru katerega se moramo maksimalno potruditi, da otrok dobi tisto, kar potrebuje. In v to, kar potrebuje, sodi tudi dobra priprava na posvojitev.

V Sloveniji nimamo izdelanega enotnega koncepta priprave parov na posvojitev in tudi ne ene in edine institucije, ki bi se s tem ukvarjala. Smo pa Centri v okviru ugotovitvenega postopka dolžni proučiti, ali par ustreza zakonskim določilom, pa tudi neformalnim pogojem, ki jih definira stroka.

Skupnost  Centrov  je v katalogu javnih pooblastil, ki jih izvajajo Centri  postopek priprave razdelala v smislu nujnih opravil, ki naj bi jih izvedli v okviru postopka posvojitve in mogočih opravil. Nujna so npr. sprejem vloge, pogovor in informacije o posvojitvi, o pogojih, ki jih definira zakon, o specifiki posvojitve kot take, o pomenu priprave na posvojitev, možnostih vključitve in dogovoru o vključitvi v izbran program…Mogoča opravila pa pomenijo poglobljen svetovalni odnos, možnost vključitve para v svetovalno storitev.

Sama se s posvojitvami, predvsem razvojnimi potrebami otrok in dilemami posvojiteljev, kako ravnati od »posvojitve naprej » ukvarjam že zelo dolgo. Ob vprašanjih in dilemah, s katerimi prihajajo posvojitelji k meni lahko hitro ugotovim, kako uspešna je bila njihova priprava na posvojitev. Ne zdi se mi prav, da tukaj vsi posvojitelji nimajo enakih možnosti, saj je od dobre priprave v mnogo čem odvisna tudi kvaliteta izoblikovanega odnosa med otrokom in staršem. Za to čas priprave izkoristim ne samo za izdelavo ocene primernosti, pač pa nudenje tistih informacij posvojiteljem, ki so zanje in za otroka najbolj aktualne.

Posvojitelji so pogosto zmotno prepričani, da je dejstvo, da gre deset mesečni otrok brez problema k njim, pa še k vsakemu drugemu » super«. Nekateri tudi navajajo, kako priden je otrok, ki so ga dobili in, da sploh ne joka. V pogovoru z mano pa ugotovijo, da to ni čisto tako in je »promiskuitetni« otrokov odnos, ali pa otrokov »odstop« od zadovoljevanja potreb rezultat neprimerno izpeljane razvojne faze, kar v odraslosti lahko pomeni kontaktno motnjo. Dobijo navodila, kako  ravnati naprej. So pa to že storitve, ki ne sodijo v okvir rednih priprav in bi jih lahko poimenovali »nadstandardne«, saj zahtevajo visoko educiranega strokovnjaka, najbolje psihologa specialista, ki pa ga vsi centri nimajo.  Večina teh storitev je parom na voljo v Diagnostično terapevtskem centru-DTC v Domžalah.

Cilj priprave na posvojitev

Osnovni cilj svetovanj mora biti vsekakor poskrbeti za otrokovo dobro. Sama se še kako zavedam, da s tem, ko otroku izbiramo starše na nek način »krojimo tudi njegovo usodo.« To pa je izjemno poslanstvo in še zdaleč ni vseeno, kakšna ta usoda bo. Ne bo zaznamovala samo otrokovo sedanjost (otroštvo), ampak tudi prihodnost, saj model ljubezni, ki si ga otrok izoblikuje ob starših, navezanost, ki jo je ob starših lahko vzpostavil, prenese tudi v svoje odrasle medosebne odnose, predvsem partnerske in starševske.

Osnovni cilj svetovanja je tako izbor staršev, ki znajo diferencirati med »jaz in ti«, med svojimi potrebami in potrebami otrok, znajo otroka občudovati in so hkrati model za občudovanje , ga znajo zrcaliti in mu dajati občutke videnosti slišanosti in sprejetosti. Pri tem je zelo pomemben tudi odnos med partnerjema, ki bosta otroku postala mati in oče, saj kvaliteta odnosa vpliva na otrokov občutek varnosti in na ugoden razvoj notranje psihične strukture.

Nataša Banko, specialistka psihološkega svetovanja