Zgodbe optimizma

Film, ki sem ga videla prvič v soboto na Začetnem seminarju za posvojitelje. https://youtu.be/ecSk8hijonc

V pomladnih mesecih sem se sprehajala po centru Ljubljane in šla mimo tržnice, kjer prodajajo rože. Opazovala sem kako prodajalke ustvarjajo čudovite šopke za kupce, ki bodo z njimi nekomu polepšali dan. Rože, namenjene, da nekoga osrečijo, so bile odrezane od svojih korenin, s svojimi koreninami niso imele nikakršnega stika več, te so bile pomembne za to, da so jim dale življenje, sedaj pa so neodvisno od njih, vseeno cvetele in imele svoj namen.
Našla sem nekakšno povezavo z njimi.

Moja neplodnost je meni in moji dragi Boljši polovici vrsto let grenila življenje. Seveda je pot do zanositve odlična priložnost za osebno rast, vendar sva bila zelo vesela, ko sva namesto nove  življenjske lekcije iz potrpežljivosti v 2016, končno dobila konkreten rezultat. 

Začetek najine zgodbe o neplodnosti in neprestani borbi in trudu najdete pod naslovom, Zgodba brez konca. Žal jo danes ne pišem s tem namenom, da sva uspela. Za nama sta neuspešna postopka IUI in IVF. Pišem jo in jo namenjam predvsem moški populaciji. Zakaj?

Tako kot smo vsi, sva bila tudi midva sveto prepričana, da pri nama pa res ne bo nikakršnih težav s plodnostjo. Zakaj le? Leta so bila na najini strani (jaz 23, on 30), bila sva aktivna, dokaj zdravo sva se prehranjevala.

Rada bi napisala svojo zgodbo, ker bi želela deliti svoje izkušnje še z drugimi ljudmi, predvsem drugimi posvojitelji, ki so se že ali še bodo odločili za posvojitev otroka in se morda soočili z podobnimi izkušnjami.

Zaključila sva s 5. IVF-om. Neuspešno. Prišla je zopet tista znana psihična bolečina. Stala sem sredi najine nove hiše in gledala proti vratom sobe, ki naj bi nekoč postala otroška. Takrat je bil tam moj “slikarski atelje”. Z Juretom sva se pogovarjala kaj zdaj. Še nadaljevati, ali vse skupaj pustiti? Za ta najin postopek sva celo prestavila že plačan dopust in pošteno doplačala za to odločitev, ker se je nekako celoten postopek čudno zavlekel. 

Danes je eden tistih dni, ki je za nas, ki se borimo z vsemi štirimi za pozitiven test in nosečnost najtežji. Menstruacija…dan ko nam narava, da znak, da tudi v tem poskusu nismo bili uspešni.

Zavod Med.Over.Net je na forumu Neplodnost pripravil anonimen obrazec in pozval ljudi, da odkrito sporočijo svoje izkušnje, pogled na neplodnost, zdravljenje neplodnosti in opišejo, kako živijo z njo. Nekateri so se odzvali in sporočili, kako in kdaj so neplodnost prepoznali, kako se z njo soočajo, kako doživljajo morebitne postopke oploditve in kaj pričakujejo, da bi strokovnjaki, zdravstveno osebje in ljudje v njihovi bližini lahko naredili, da bi jih pomagali olajšati težave in življenje. V nadaljevanju so zapisane njihove izjave.

Naslov teme: USPELO NAMA JE

Tsigdinosova v svojem osebno izpovednem prispevku opisuje svoje doživljanje neplodnosti. Opisuje kako je iz žalosti in obupa polnega življenja zakorakala v novo, svetlo in res čarobno življenje, polno sreče.

Z neplodnostjo sem se srečala še preden sva se s partnerjem odločila, da je tudi pri naju napočil čas, ko sva dovolj zrela, da bi imela ob sebi malo bitje, popolnoma odvisno od naju. Prijatelja sta nama zaupala, da se borita z neplodnostjo in da bosta pričela hoditi na postopke IUI. Takrat se me to morda niti ni preveč dotaknilo, seveda sem bila razočarana in žalostna s prijateljico, ko me je poklicala in v vseh štirih primerih povedala, da je test ponovno negativen in jima ni uspelo, pa vendar nisem veliko razmišljala o tem. Težko mi je zagotovo bilo, vendar takrat niti nisem vedela kako naj ju potolažim, kaj naj jima rečem kot le to, da v naslednjem postopku jima bo pa uspelo.

Spoznala sva se pred petnajstimi leti, ko sem ravno dopolnila 24 let. Oba sva zaključevala fakulteto in se finančno osamosvajala. Temu posledično sva prvih nekaj let živela za zabave, potovanja, večerje ob dobri družbi in leta so vse prehitro minevala. Prvih pet let na otroke niti pomislila nisva, saj so nama predstavljali le oviro za hedonistično obarvano življenje. Pobožne želje staršev, da bi končno že postali dedki in babice pa so bile le nadležna debata.

Nikoli se mi ni mudilo z zanositvijo. Vedno sem si mislila, da bom otroka imela kasneje, takrat, ko bo pravi čas za to. Ko se bom počutila pripravljena in dovolj zrela za to, kar sem povezovala predvsem s tem, kaj vse bom pred tem doživela in dala skoz v življenju. In vedno sem si mislila, da bom ena tistih, ki bo takoj zanosila, ko se bo odločila za to oziroma, ko bo prenehala z jemanjem kontracepcijskih tablet. In glede na to, da sem poznala nekaj primerov žensk, ki se jim je to resnično zgodilo (ali pa so vsaj trdile tako), se mi je to zdelo še toliko bolj verjetno. Pa sem se zmotila.

Vse se je začelo, ko sem bila še punčka. Vsi so me učili, da življenje poteka v nekem določenem vrstnem redu. Hodiš v šole, potem si najdeš pravega partnerja, se ustališ, se poročiš, si ustvariš dom in potem je na vrsti ustvarjanje družine z otroki. Vse lepo in prav. Vendar kaj, če se tukaj vse ustavi? Kaj, če se to noče in noče uresničiti?

Postati starš je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi v življenju. Nekaterim je to preprosto dano, drugi za to potrebujejo čas.

Obstaja veliko »občutljivih« tem, o katerih se je težko pogovarjati: spolnost, izbira partnerja, bolezni, umiranje, take in drugačne težave in seveda – neplodnost. Komu se zaupati, kako začeti pogovor, kaj in koliko povedati, kje so meje...? Kdo mi lahko svetuje, me potolaži, vlije upanje in pogum in kdo me bo s svojo neustrezno reakcijo spravil v se večjo čustveno stisko? Kdo bo znal povedano? Veliko neplodnih parov raje molči, drugi (predvsem ženske) smo bolj odprti in enostavno potrebujemo pogovor, saj že samo to, da se nekomu zaupamo, prinese olajšanje.

Pisati o nečem zelo osebnem ni enostavno. Pisati o nečem, česar družba ne odobrava, da je javno, je težje, a ti da dodatno moč, saj veš, da s tem pomagaš tistim, ki so se ali se nekega dne še bodo našli v podobnem položaju. Namen pisanja o bolečini in žalosti je razložiti, kako se omenjeni čustvi iz sovražnikov spreobrneta v prijatelja, iz katerih si se naučil biti vztrajen, močnejši in pogumnejši.

Vzroki za zmanjšano plodnost so lahko zelo različni. Če po letu dni rednih spolnih odnosov ženska ne zanosi, ginekolog par napoti k strokovnjakom za repoduktivno medicino. Takšno, psihično zelo naporno osebno izkušnjo je z nami delila 39-letnica, ki se z zmanjšano plodnostjo spopada že 5 let.