Najina zgodba o veliki želji

Čeprav si nisem hotela priznati, sem tudi sama globoko v podzavesti pričakovala, da se mi bo življenje nekako v tem vrstnem redu odvrtelo. Že pred poroko, ko sva se odločila z Juretom, da je to to, sva si želela imeti otroka. Ko je minilo kakšno leto, odkar sva se trudila, sva prvič pomislila, da kaj verjetno ni v redu. Pa se morda niti ne bi toliko obremenjevala s tem, če ne bi okolica kar naprej spraševala: „Kaj pa vidva še čakata z otroki?“ ali „Mladi ste vse preveč materialistični in želite vse imeti lepo poslano, preden se odločite za otroka. Ko smo bili mi mladi, smo v mali sobici živeli ... itd., itd.“ ali še huje „Katja, ti si prevelika karieristka! Malo se umiri in si ustvari družino, ker leta tečejo...“ Skratka, vsi so nama kar določili, da si pravzaprav sploh ne želiva otroka, ker ga pač še nisva imela in da sva egoistična ter misliva le nase. To je bolelo. Zelo bolelo. Vsaka beseda me je bolj prizadela in počasi sem se začela umikati iz družbe. Ker je bilo tako lažje. Nič več obtožb in pripomb, kako živiva, in nič več najinih laži, da bova imela otroke, ko bo čas ali ko bova končala najin dom. Sama pa sem se še bolj zatopila v delo.

Vse to je začelo vplivati tudi na najin odnos z Juretom. Skoraj vse se je namreč vrtelo le okoli želje po otroku. Kaj delava narobe, kaj lahko jeva in kaj ne, koliko gibanja je priporočljivega, sva vzela vitamine ali ne... Vse bolj sva se kregala, odmikala drug od drugega, na drugi strani pa je želja po otroku še vedno ostajala, vendar nisva vedela, kam naj se obrneva. Vsak zase sva brskala po spletu, seveda na skrivaj, in brala razne članke, da bi izvedela kaj več o tem...

Imela sva srečo. Imam prijateljico, ki je zaslutila, da če sva z Juretom toliko časa poročena in še nimava otrok, ni nujno, da si jih ne želiva. Odprla se mi je in mi zaupala, da že več let zdravi svojo neplodnost ter da je že večkrat bila na IVF-postopkih. Odprla mi je oči. Razložila mi je, kam naj se obrneva po pomoč in kako potekajo postopki ter da ni to noben bavbav.

Z Juretom sva se odpravila na eno od slovenskih klinik in se dogovorila za obisk pri zdravniku. Bila sva polna pričakovanj in upala, da bo takoj uspelo. Začela sva zopet delati načrte za prihodnost in se več pogovarjati. Vse skupaj naju je zopet bolj združilo. Prijavili so naju na prvi postopek. Bila sva zmedena in prestrašena. Na eni strani polna upanja, na drugi pa sva se bala razočaranja. Povedali so nama namreč, da je pri vsakem postopku le 20 odstotkov možnosti za zanositev. Vse je bilo novo in bila sva polna vprašanj. „Katero zdravilo je treba že zdaj vzeti?“, „V kakšni fazi postopka sva sedaj?“, „Kaj se dogaja z mojim telesom?“. Klicala sem prijateljico in ji znova in znova postavljala vprašanja, kako in kaj. Na spletu nisem želela brati blogov s to tematiko, kajti po vsem tistem sem postala še bolj zmedena. Vsak je drugače pisal o isti stvari. Med jemanjem zdravil sem postala neverjetno razdražena in depresivna. Vse me je motilo in najmanjša malenkost me je spravila v jok. Najhujša so bila jutra. Včasih sem kar ležala v postelji, ker si nisem upala pogledati, ali sem že dobila menstruacijo. In prišla je. Ni nama uspelo. Razočaranja, žalosti in jeze ne morem opisati.

Po vsem tem se je Jure zopet začel vse bolj oddaljevati od mene in vse bolj se je začel zapirati vase. Obtoževal se je, da se nama zaradi njega ne uresniči velika želja. Začel se mi je podirati svet. Najhuje je bilo, ker si nisva upala z nikomer, razen z najinimi starši, pogovoriti o vsem skupaj. Bilo naju je sram. In teža vsega, kar sva želela dati iz sebe, se je večala.

Odločila sva se, da bova vse skupaj dala na stran za nekaj časa in poskusila kasneje s ponovnim postopkom. Še vedno sva potiho upala, da nama bo morda nekako uspelo po naravni poti zanositi. Točno čez eno leto sva ponovno poskusila. Tudi takrat ni uspelo. Razočaranje je bilo še večje. Na drugi strani pa strašanska jeza in strah. Skoraj ni bilo meseca, ko ne bi dobila kakšnega telefonskega sporočila o novi štručki, ki je prijokala na svet. Ne da ne bi privoščila ostalim, le vse bolj in bolj sva se spraševala, kaj delava narobe. Nekje sva prebrala, da je dobro jesti le belo meso, potem drugje, da pomaga maca ... Vse sva poskusila. Nato je počilo. Preveč sva se zaprla vsak vase in se nisva znala več pogovarjati. Ugotovila sva, da sva preveč idealizirala svoj odnos glede otroka, privrele so še druge stvari. Po več pogovorih in trudu, da izboljšava svoj odnos, sva se dogovorila, da ne dajeva več na prvo mesto želje po otroku, pač pa najino zvezo. Sprijaznila sva se z dejstvom, da se boriva z neplodnostjo. Da morda nikoli ne bova imela svojih otrok.

Polagoma je najina zveza postala močnejša. Sedaj se veliko pogovarjava in si deliva občutke. Ne zapirava se več sama vase in ne skrivava več, da sva eden izmed neplodnih parov. Nič več ne laževa okolici, da bova imela otroke, ko bo čas za to. Vsakomur, ki naju vpraša, kaj še čakava, pač odvrneva, da jih ne moreva imeti, da pa si jih zelo želiva. Navadno sogovornikom postane nerodno in največkrat se nama potem opravičujejo, da so sploh vprašali. Šokirani so. To mi da misliti o tem, kako malo je ljudi, ki se zaveda dejstva, da je v Sloveniji vse več in več neplodnih parov. Ker nisva več skrivala, so se začeli najini kolegi odpirati in kar naenkrat sva ugotovila, da sva obkrožena z ljudmi, ki so se prav tako bali povedati, da sami ne morejo imeti otrok. Verjamem, da nam je vsem sedaj lažje, ker se zavedamo, da nismo sami s to težavo. Da nas je pravzaprav kar veliko.

In ker upanja še vedno nisva izgubila, sva poskusila tudi tretjič, vendar nama prav tako ni uspelo. Tukaj še nisva končala. Še bova poskusila, ker si tudi sama želim postati mama in Jure oče.

Ravno zaradi tega, ker vem kako je hudo, ko misliš da si sam s takim problemom in ker se dobro spomnim kako sva bila na začetku zmedena, se je na kavi s Kristino porodila ideja, da je na tem področju potrebno nekaj storiti. Povezali sva se z Med.Over.Netom, ki je na temi o neplodnost najbolj aktiven in skupaj smo ustvarili akcijo, ki bo v prihodnosti pomagala osveščati pare s tem problemom in jim pomagala izvedeti več. Obenem pa sporočiti širši javnosti, da neplodnost obstaja med nami.

Katja Gaspari Leben