Doživljanje neplodnosti kot priložnost za osebno rast

Nisem zanosila takoj, ko sem po več kot desetih letih prenehala z jemanjem kontracepcijskih tablet. In zdaj, ko je minilo več kot dve leti od tega in sem stara 36 let, se še vedno borim sama s sabo, ker nimam najine neplodnosti pod nadzorom in se včasih lažje, drugič težje soočam s svojo izkušnjo neplodnosti.

Nekaj mesecev po tem, ko sem prenehala z jemanjem kontracepcijskih tablet, sem imela cisto (vodno), po tem pa se  mi je menstrualni ciklus raztegnil na 37-40 dni. Ginekologinja je ugotovila, da gre za policistične jajčnike. Poskušala sva izmeriti ovulacije, a neuspešno. Jemala sem tablete za stimulacijo ovulacije, ki niso pomagale. Nato je sledil pregled pri specialistu – meni so pogledali prehodnost jajcevodov in raven hormonov (samo 1 test!). Diagnoza: z menoj naj bi bilo vse vredu. Sledil je pregled moža. Rezultati prvega spermiograma so pokazali zelo slabo stanje in ugotovitev, da bi bila potrebna umetna oploditev.

Šok je bil ogromen. Sledil mu je prepir. Jaz sem odreagirala z nepopisno jezo in sem moža obtožila, da je za to krivo njegovo dolgoletno kajenje. On pa je reagiral tako, da je šel na internet in raziskal, katera prehranska dopolnila obstajajo za izboljšanje kvalitete spermijev, odbrzel v lekarno in se vrnil z vrečko polno raznih prehranskih dopolnil. Tudi drugi spermiogram ni bil nič boljši. Specialist za neplodnost nama je pojasnil, da je količina semenske tekočine tako majhna, da nimava veliko možnosti, da bi prišlo do naravne zanositve.  Moška neplodnost naj bi bila veliko manj raziskana od ženske in v primeru, ko je semenske tekočine premalo, ni zdravil, ni načina, ni pomoči. Edino, kar nama preostane je postopek umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. In še nečesa ni v tem primeru – razlage ZAKAJ je do tega prišlo. Drugi šok.     

Noben od naju ni vedel, kaj to sploh je in kako naj bi postopek potekal. Največ informacij sva izveela na forumih. Prvi postopek sva naredila marca 2011, vendar ni bil uspešen. Mož je želel, da bi šla v naslednji postopek takoj po naslednjih dveh ciklusih menstruacije, kar meni ni odgovorjalo. Psihično sem prvi postopek doživljala preveč dramatično in potrebovala sem počitek – fizični, še bolj pa psihični. Najhuje je bilo, ker je vseskozi kazalo dobro, jajčnih celic je bilo veliko, jaz sem se dobro počutila, bila sem precej sproščena. Nekje sem tudi slišala, da je verjetnost za uspeh večja, če ženska nima težav (sicer nepreverjena informacija). Zato je bilo razočaranje veliko in sem dejstvo, da se zarodek ni prijel, zelo težko prebavila.

Odločila sva se, da bova šla na dopust nekam daleč, v eksotiko, da malo pozabiva vse skupaj, odloživa to težko breme in se ponovno najdeva, glede na to, da se nama je zdelo, da sva se zaradi celotne situacije začela odtujevati. In sva šla. Bilo je lepo, nazaj sva prišla spočita in zbližana. V drugi postopek sva šla takoj po dopustu, zopet je bil dolgi postopek. Vendar v prvih dveh tednih nisem dobila menstruacije, začela sem se počutiti nekako drugače in naredila sem nosečnostni test. Pokazal je plus – zanositev na naraven način?!?!? Nisva mogla verjet, da je ravno nama kaj takega uspelo. Najina sreča je bila nepopisna!

A se je ta sreča kmalu premislila, nama obrnila hrbet in šla drugam. Mala dušica, ki se je naselila v meni, se je štiri dni po tem, ko sva zagledala najin prvi plus, odločila, da ne bo ostala z nama. Splavila sem. Med naju se je naselila žalost, občutek jeze na cel svet, občutek, da se nama je zgodila velika krivica. Zakaj spet midva? Tolažba, da je bolje tako, ker plod ni bil dober in se je pač »izločil«, vsaj meni  dolgo ni zadostovala in me ni potolažila. Zavedala sem se, da se to pogosto dogaja, vendar zakaj ravno nama? Ni breme, ki ga morava prenašati, že dovolj težko?

Zdaj – pred drugim postopkom sva si vzela spet malo več kot priporočene tri cikluse časa. Upava, da nama bo v naslednjem poskusu uspelo. Še posebno zato, ker sva se začela ukvarjati s sabo, z raznimi alternativnimi načini zdravljanja, kamor ne hodi le mož, temveč tudi jaz. Imava občutek, da sva aktivno pristopila k reševanju neplodnosti in to nama lajša bolečino. Jaz sem se zatekla po nasvet k psihologinji, ki se ukvarja z neplodnimi pari in ugotovila, da mi pogovor z njo zelo pomaga. Kasneje se mi je pridružil tudi mož. Prepričana sem, da je psihična stabilnost in uravnoteženost še posebej pomembna za pozitiven rezultat postopka in upam, da bo v prihodnosti neplodnim parom tovrstna pomoč ponujena brezplačno in v taki obliki, kot jo potrebujejo.

Situacija doživljanja neplodnosti je namreč težka in veliko breme zanjo, zanj in za partnerstvo. Najprej se je potrebno spopasti z občutkom nepopisne jeze, občutek imaš, da si "jezen na cel svet", da se ti je zgodila velika krivica in ne razumeš, zakaj se to dogaja ravno tebi. Potem pride občutek nemoči, saj ti razložijo, da razen tega, da greš v IVF postopek, ne moreš veliko narediti (saj v najinem primeru je bilo tako). Sprijazniti se moraš z dejstovm, da je edino zagotovilo, ki ga imaš, da čakaš in upaš na najboljše. Zato se počasi prikradeta še stiska in frustracija, kar lahko zelo vpliva na partnerstvo - bodisi ga okrepi bodisi razdvoji. Tudi zato ker moški to situacijo doživljajo malo drugače kot ženske, je to lahko velik preizkus za partnerstvo.

Za ženske se je verjetno še posebno težko spopadati s svojimi občutki ob pogledu na druge nosečnice, ki so po možnosti veliko mlajše od tebe, še posebno pa na tiste, ki se rade pohvalijo, kako hitro so zanosile (v vmesnem času sem dojela, da nikoli ne veš, koliko resnice je v tem). Spopasti se je potrebno z občutki manjvrednosti, družbene izločenosti, občutki krivde, da si v preteklosti storil kaj narobe in si zdaj kaznovan za to ali pa, da morda ne bi bil dovolj dober starš in da je to razlog za nezmožnost zanositve. Še preden se zaveš, se ti zgodi, da si se umaknil iz družbe, nekam v svojo luknjo, kjer ti ni treba več odgovarjati na vprašanja o svoji (ne)nosečnosti, kjer ti ni treba prenašati pogledov na tvoj trebuh, z vprašaji nad glavo, ali je morda že napihnjen, kjer ti ni treba nemo sodelovati pri pogovorih o tem, kakšni so otroci drugih in v kateri fazi razvoja so in kjer ti ni treba z navdušenjem sprejemati novic o novih nosečnostih. Umakneš se nekam, kjer te realnost življenja ne more tako prizadeti oziroma imaš občutek, da te ne more. Jaz sem kmalu ugotovila, da mi je bilo potem še težje, še bolj sem se počutila osamljeno in pozabljeno od vseh.  Že med prvim postopkom, še posebno pa po tem, ko je bil neuspešen, se mi je življenje vedno bolj začelo vrteti okrog najine nezmožnosti, da bi spočela otroka. To je postala edina pomembna stvar v mojem življenju in prikradel se je občutek, da bova srečna le, če in ko bova v rokah držala svojega dojenčka. In da bova neskončno nesrčena, če se to ne bo zgodilo. Čim prej.  Občutek, da do tega morda nikoli ne bo prišlo, se mi še vedno zdi skoraj preveč grozen, da bi to možnost lahko jemala resno. Zato tudi nerada poslušam o primerih parov, ki so na poti obupali. Po drugi strani je lepo slišati za spodbudne primere, ki jim je uspelo.

A kaj ko se o tem tako malo govori. V naši družbi je to ena od tabu tem. O najini neplodnosti ve veliko ljudi, ki so v najinem življenju, vendar ne vsi. Zanimivo je, da je okrog naju kar nekaj ljudi, ki naju enostavno ne upajo vprašati, kako je z zanositvijo, čeprav bi jim povedala, če bi naju vprašali. Do zdaj sva vedno odgovarjala na ta vprašanja – na lep način, če je bilo vprašanje zastavljeno na lep način in s provokacijo, če naju je druga stran provocirala. Ob prvem postopku in ob neuspehu mi je zelo pomagalo, da sem pisala svoje občutke na forumih za neplodnost. Tam sem našla potrditev, da so moji občutki normalni, kar sem tako zelo potrebovala. Pri nama imam predvsem jaz večjo potrebo po pogovoru o tem, kot mož. Od drugih si predvsem želim, da me poslušajo, da pokažejo zanimanje in sočutje. Vendar si nikakor ne želim pomilovanja, to me še bolj potlači in poudari moj občutek nemoči. Ob tem se zavedam, da me tisti, ki te izkušnje niso doživeli, ne morejo razumeti, ne morejo razumeti moje nepopisne stiske in frustracije. Zadnje čase sem postala manj »stroga« in zahtevna do okolice, ker sem se začela zavedati, da se tudi sama znajdem v situaciji, ko ne razumem težkih situacij drugih ljudi, ker jih sama nisem doživela. Zaradi neplodnosti sem tako postala bolj dovzetna za ljudi, ki so zaradi različnih življenjskih situacij v naši družbi nerazumljeni in se počutijo odrinjene. Tako sem tudi ugotovila, da je v naši družbi še veliko prikritih tabujev, ki čakajo, da se z njimi soočimo in si prenehamo zatiskati oči. Neplodnost je le eden od teh tabujev.

Veliko ljudi je še vedno prepričanih, da je spočeti otroka nekaj najbolj naravnega in da že ne more biti tako težko. Njihovi nasveti, da se je potrebno le malo bolj sprostiti, so kot nož v srce. To se mi zdi zelo okorela in hkrati naivna razlaga neplodnosti in kaže na popolno neinformiranost ali pa na ignoranco, ki verjetno temelji tudi na dejstvu, da se v javnosti ne govori veliko o tem in posledično tudi izgleda, da neplodnih parov ni veliko. In ravno to, da ti družba daje občutek, da si sam kriv za neplodnost in da jo lahko tudi sam rešiš, je verjetno najhuje, saj nas verjetno večino prav to najbolj boli pri celotni situaciji – da skoraj ničesar ne moremo narediti, da bi prišli do želenega rezultata. Neprimerne reakcije okolice tako še dodatno poudarijo bolečino, ki jo čutimo zaradi občutka, da smo nemočni.    Zato bi bilo dobro, da bi se naša družba bolje zavedala, da neplonodsti ni tako malo, kot se zdi na prvi pogled, da bi pokazali več zanimanja za to in predvsem pa, da bi razumeli, da za neplodnost nismo krivi pari sami. Predvsem slednje se mi zdi, da bi lahko bilo ključ za več razumevanja in sočutnosti za neplodne pare.   Le-tako se tisti, ki se soočajo z neplodnostjo ne bi več sramovali za to, temveč bi si upali o tem spregovorili na glas. S tem, ko lahko o tem spregovoriš na glas, se ti odpre en nov svet in naenkrat ugotoviš, da v tem nisi sam. In potem ti je lažje. Veliko lažje. Svojo bitko seveda še naprej biješ sam, vendar ti je ob občutku, da nisi sam, lažje. 

Sama sem s časom ugotovila, da za stanje neplodnosti nisem kriva ne jaz, ne moj mož, da si lahko še tako »dober« človek (to je seveda relativno), da imaš partnerja lahko še tako rad, pa se ti morda želja po lastnem otroku ne bo nikoli izpolnila. Zadovoljti se moraš s tem, da morda na tvoj največji ZAKAJ? v življenju nikoli ne boš dobil odgovora ZATO.  S tem, ko sem si vse to lahko priznala, sem verjetno naredila prvi korak k osvobajanju iz svoje ujetosti v to stisko in frustracijo. Ugotovila sem, da mi jeza, ki sem jo čutila do vseh tistih, ki so zanosile v času, ko se trudiva zanositi midva, ne koristi oziroma mi celo škoduje. One vendar niso krive za mojo stisko. Zdaj se mi celo zgodi, da ko na ulici vidim nosečnico, pomislim na to, da se je  morda leta in leta trudila, da je zanosila in da precej dobro pozna stisko, ki jo sedaj doživljam jaz.

Zdaj se celo lahko nasmehnem tistim, ki še vedno živijo v prepričanju, da se je za to, da bi spočeli otroka, potrebno samo malo bolj potruditi in sprostiti. Hkrati jim nikoli ne ostanem dolžna, ker sem prepričana, da je skrajni čas, da o tem spregovorimo in razbijemo tabu neplodnosti v slovenskem prostoru!

Vzporedno s tem, ko sem se uspela otresti občutka lastne krivde za neplodnost, sem se hkrati začela zavedati, da je izkušnja neplodnosti lahko tudi velika priložnost za osebno rast in da jo lahko izkoristim v svojo prid. Je kot gasilska sirena, ki je prišla v moje življenje, da mi nekaj nujnega sporoči – morda celo eno največjih sporočil življenja.

In ko sem tako – malo drugače - pogledala na svoje doživljanje neplodnosti, sem ugotovila, da sem se do sedaj iz te izkušnje naučila že marsikaj. Naučila sem se postati bolj potrpežljiva, kar ni bilo lahko, glede na to, da sem bila prej zelo neučakna in navajena, da se mi je bolj ali manj uresničilo vse, kar sem si zamislila. Ugotovila sem, da se preveč razdajam za službo, da tam preživim precej časa in da živim precej stresno življenje. Posledično se ne znam ustaviti in se spočiti tako, kot bi moje telo potrebovalo. Verjetno je res nekaj na tem, kar pravijo - da stres ne vpliva dobro na sposobnost zanositve. Zdaj vem, da se moram včasih tudi malo ustaviti in si vzeti čas samo zase. Pa tudi če samo sedim na kavču in stremim v strop.

Zaradi neplodnosti sva se z možem naučila več pogovarjati, še posebno o tej stiski, ki jo vsak malo po svoje doživljava. Predvsem pa sva se naučila pogovarjati o čustvih, kar mislim, da nam je prej primanjkovalo. Počasi in ne z lahkoto sva si izoblikovala en nov medsebojni prostor, v katerem lahko oba priznava vse tisto, kar nama leži na duši in v katerem sva si morala drug pred drugim razgrniti še nekaj več skritih kotičkov sebe. Tako sva se na en drugačen način zbližala. Zdaj tudi še bolj ceniva čas, ki ga preživljava skupaj.  Včasih se mi zdi, da se nama je neplodnost zgodila prav zato, da bo najina zveza še bolj trdna, preden se nama pridružijo novi člani družine. Velikokrat namreč slišim, kako je otrok partnerja v bistvu razdružil in si mislim, da morda nista bila dovolj pripravljena na prihod novega člana.

Ko se ti zgodi neplodnost se začneš tudi prekleto dobro zavedati, da je življenje ena velika borba. Za to svojo veliko željo se moramo boriti, brcati in kriliti do konca. Borbenost do sedaj ni bila moja največja vrlina in še vedno se borim sama s sabo, kadar imam slab dan in omahujem nad celotno situacijo. Ampak zdaj vem, da vzponi in padci spadajo zraven in da se moram vedno znova pobrati in gledati naprej.  

Verjetno smo se neplodni pari primorani še bolj zavedati, da marsikaj v življenju ni samoumevno, glede na to, da smo prikrajšani za tisto eno stvar, ki se večini ljudi okrog nas zdi nekaj najbolj naravnega in preprostega. Zakaj je življenje zaoralo to določeno brazdo po naših življenjih, pa mora ugotoviti vsak od nas posebej. Ali pa tudi ne.

Moja izkušnja je, da se splača neplodnost izkoristiti za osebno rast. Sicer se nam lahko hitro zgodi, da se v tej stiski izgubimo in da pozabimo na vse ostalo kar je še lepega v življenju okrog nas. Tega je pa veliko. 

Tanja iz Ljubljane