Zgodba brez konca

No pa začnimo najino »zgodbo« na samem začetku. Spoznala sva se pred sedmimi leti pri mojih 19 in partnerjevih 22 ter se po 4 letih uspešne veze tudi poročila. Približno leto dni pred samo poroko pa sva začutila, da je najina ljubezen tista prava in sva en v drugem našla življenjskega sopotnika. Tako je, odločila sva se, da bova delala na tem da postanemo družina. Odločitev je prišla popolnoma spontano in oba sva bila srečna in zadovoljna. Bodimo iskreni, nisva pričakovala, da se to zgodi takoj prvi mesec, bila sva realna. Čeprav sva po tihem upala, da bo uspelo hitro. Minil je mesec, dva, trije…obrnilo se je leto. O najini nosečnosti pa ne duha ne sluha. Tolažila sva se, da je za vse to kriv stres od samih priprav na najin veliki dan na poroko. Vendar, če sem iskrena so priprave potekale umirjeno in tudi pri nama nisem opazila neko nervozo…Ampak naj bo volk sit in koza cela je bil to super tolažilni izgovor zame oziroma kar za oba. Poroka je mimo, bilo je resnično lepo. Tu je medeni teden tam pa ja vsem uspe, saj poznate tisto, odšla sta dva prišli so trije. Tudi tam nama ni uspelo, odločitev je padla, gremo k ginekologinji po napotnico za kliniko za neplodnost. Naj omenim še to, da sem redno obiskovala splošno ginekologinjo in da je po njenih besedah bilo vse brez težav. Vedno mi je le govorila, pa saj sta mlada, kam se vama mudi še malo počakajta nosečnost pride ob nekem svojem času. To sem poslušala že tolikokrat, da resnično tudi slišala nisem več. Vzela sem napotnico in odšla. Naročila sva se na pregled v Leonišče in upala, da ga ne bova potrebovala. Vendar sva ga…občutek ko prvič vstopiš skozi vrata klinike je zelo neprijeten, vsaj nama je bil. Vsi so bili prijazni vendar je bil v nama grenak priokus, saj sva bila tam z bolečim razlogom. Nikoli si nisva mislila, da naju bo pot odpeljala ravno tja…vendar je, po 2 letih neuspeha sva tu. Po vseh opravljenih preiskavah ugotovijo, da imam pregrado na maternici, s partnerjem pa je vse v redu. Hitro za tem dobim termin in sem že na operacijski mizi. Ni ravno tako hitro, vse skupaj s pregledi in terminom je bilo v razponu 6 mesecev, vendar meni prehitro. Po operaciji si oddahnem in si rečem sedaj pa bo, ovire ni več. Nikoli ne bom pozabila medicinske sestre, ki mi je svetovala, da zapestnico, ki sem jo dobila ob sprejemu v bolnico prerežem doma, saj to prinaša srečo v zanositvi. Zgodilo se je po pavzi, ki nama jo je določila ginekologija nama je v prvem poskusu uspelo. Bila sva srečna, bila sva najsrečnejša. Imela sva občutek, da letiva, da sva svobodna ter da nama je breme, ki naju je težilo padlo z ramen. Sreča, ki jo ni mogoče opisati ko zagledaš + na nosečniškem testu. Naročila sem se na pregled tako, da sem med. sestri skorajda zapela, da sem noseča. Tako sva se veselila prvega pregleda, vendar ga nisva dočakala…bil je splav. Res je, da so nama vsi stali ob strani in naju tolažili, pa saj še plodka nista videla, nekaj je bilo sigurno narobe, bolje sedaj kot kasneje in bla bla bla…kljub vsem besedam ni resnica nič manj bolela. Imela sva občutek, da se je vse porušilo naenkrat kar nič več ni imelo smisla. Potrebovala sva čas, da se zaceli rana in zbereva pogum za naprej. Minili so štirje meseci in ponovno sva se odločila poskusiti. In zgodilo se je pol leta po izgubi se je zgodil ponovni plusek. Kljub strahu sva bila srečna namreč uspelo nama je. Pomislila sva, morda pa se je prejšnja nosečnost tako končala zaradi operacije. Ja vem vedno najdeva tolažilno razlago vendar drugače res ne gre…saj je v glavi kaotično od strahu. Na nek način sva se skušala zavarovati, saj je sedaj minilo dovolj časa in je res pravi čas ter tokrat pa bo vse kot mora biti. Ponovno sva se naročila na pregled vendar z malo več resnosti v glasu, ni bilo tako sproščeno kot prvič. Ponovno ga nisva dočakala… Dva tedna po pozitivnem testu je nastopila bolečina v levem delu trebuha in krvavitev. Urgentni pregled in diagnoza - spontani splav. Resnično ne vem kako sva se vrnila domov…bila je sobota. Ves vikend sva bila v solzah in z vprašanjem zakaj. V ponedeljek sva se napotila v Leonišče in poiskala najino ginekologinjo, ki naju skozi celoten proces od prvega dneva vodi. Ravno ko sva jo želela zasuti z vprašanji zakaj, kako in kaj se je kot, da bi nekaj začutila odločila, da opraviva pregled, saj me je leva stran še vedno bolela, krvavitev pa je bila izredno šibka. Kot, da vse skupaj še ni bilo dovolj boleče se potrdi njen sum, da gre za izven maternično nosečnost ter, da potrebujem urgentno operacijo. Odpraviva se na oddelek urgence, tam sum ginekologinje potrdijo in me pospremijo v sobo, kjer se bom pripravila na operacijo. Operacija je bila prepozna, jajcevod je počil in odstranili so ga. Še danes ne vem kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj je bilo prvotno rečeno, da je splav potem pa se je plod znašel v jajcevodu. Vse skupaj je bilo preveč. Preveč bolečine naenkrat in resnično nisem imela moči se poglabljati v celotno zadevo. Bila sem v vsej nesreči srečna, da sem preživela. Ne obstajajo besede s katerimi bi opisala kasnejšo bolečino v duši, kljub telesni je bila ta veliko večja. Izgubila sva plodek in pol možnosti za zanositev. Bil je potreben čas, da sva se od vsega skupaj pobrala… Kmalu bo 4 leta od začetka najinih sanj o družinici. Naredila sva vse kar sva od kogar koli slišala, da bi lahko pripomoglo k zanositvi. Obiskala skoraj vse kraje kjer nama je bila pomoč obljubljena. Pa saj veste kako je, če bi nama rekli, da je potrebno iti na luno bi brez pomisleka že pakirala. Sedaj pa se verjetno že vsi sprašujete čemu potem zgodba… Ta zgodba, če jo lahko tako imenujem nima srečnega konca prav tako pa ne žalostnega, preprosto ga nima… Namenjena je meni/nama in vsem, ki se trudimo prehoditi pot do našega zaklada. Ne smemo obupati v nobenem pogledu moramo se boriti. Pride dan ko v to podvomimo in se sprašujemo: bomo kdaj uspeli? Bom kdaj mamica? Bom kdaj oči? Trenutek ko se zjočemo, smo jezni na ves svet, obupani in razočarani. To je vse normalno in pravico imamo do vsega tega, saj se borimo iz dneva v dan in kdor to ne doživi ne more vedeti kako nam je. Resnično ne ve kaj v naši glavi povzroči pogled na nosečnico, na otroke…ni lahko vendar je vredno. Vredno se je boriti iz dneva v dan prestati vse operacije, preglede…preplezati vsako goro, premakniti vsak kamen. Vredno je, saj je naš cilj neprecenljiv in to globoko v sebi vemo vsi mi. Držimo se skupaj, vztrajajmo in se bodrimo. Vsaka beseda, ki nama je bila namenjena kot tolažba ali spodbuda sva hvaležna za njo. Morda ne takoj vendar s časoma sva. Zaupajte se osebam, ki si to zaslužijo in močnejši boste…kot sem omenila morda ne takoj vendar s časoma boste. V nekaj pa sem zagotovo sigurna in to je, da vsi mi, ki se na kakršen koli način srečamo z neplodnostjo smo resnično pogumne osebe. Ne vem kako se bo najina zgodba končala vem le, da odnehala ne bova.

Večna optimistka