Najina zgodba o veliki želji, ki se je izpolnila

Odločila sva se, da poskusiva še enkrat. Vendar šele čez eno leto, ko si bo telo odpočilo. Tokrat sva naredila vse drugače. Šla sva na vsa možna alternativna zdravljenja ob pomoči klasične medicine. Spremenila sva celo prehrano. In res; moje telo je odlično odreagiralo. Upanje nama je zraslo v višave. Potihem sem upala, da bo tokrat le uspelo. Saj delava vendar vse prav. Vendar narava gre svojo pot in tudi tokrat se ni izšlo.

Nekje v sebi sem vedela, da je to verjetno najin zadnji poskus. Vendar si nekako nisem upala tega izreči naglas. Čakala sem kaj bo rekel Jure. Podzavestno se nisem želela sama pri sebi soočiti s to mislijo, da je bilo to zadnjič. Saj poznate to, ko vam starši rečejo, ah ne obupaj, umirita se in poskusita znova. Takrat je neizrečeno postalo izrečeno. Jure je na enem izmed družinskih srečanj odločno rekel ne novemu postopku. Ne bova več poskusila! Dovolj je bilo! Ne znam opisati kako mi je odleglo. Sama pri sebi sem si rekla, končno nič več tistega čakanja in težkega upanja, ki vsakič znova ugasne in se nazaj prižge z vsakim novim IVF-om. Meni se je teža v prsih zdela z vsakim postopkom težja in včasih sem imela občutek, da so moja čustva vihrala kot na vlaku v lunaparku.

Z Juretom sva postala skozi vso to izkušnjo na nek svoj način močnejši par. Sicer brez nekih posebnih ciljev za prihodnost, vendar tako nama je pasalo. Fino je bilo, da sva lahko šla na dopust kadar sva želela, brez prilagajanj, da sva sama sebi zadostna. Ne vem, ali sva se s tem le tolažila ali je bilo res tako. Takrat sem verjela, da je tako prav in čisto dobro za naju.

Prišel je dan, tam nekje v novembru ali decembru, ko je zelo dobra prijateljica, ki je bila obenem tudi moja soborka v postopkih, na enem od naših druženj omenila, čisto mimogrede, da je ravno slišala za par, ki je posvojil deklico iz ene izmed afriških držav. Sama je bila v veselem pričakovanju in zdelo se ji je nekako logično, da tudi midva še nisva obupala nad najino veliko željo. Vprašala me je ali še drži, kar sem vedno govorila v daljni preteklosti, da bom nekoč posvojila otroka iz Afrike. V tem času je bila druga prijateljica s katero sva soustvarjali kampanjo Spregovorimo o neplodnosti, v postopku posvojitve iz tujine. Preko nje mi je bilo dano, da sem pobliže videla, da postopek sicer ni enostaven, a če si vsaj malo organiziran, se lahko izpelje. V moji glavi so začele švigati informacije in dalo mi je misliti, da bi pa morda tudi midva poskusila. Pogoj, ki sem si ga dala je bil, da je otrok iz Afrike. Niti se ne spomnim več dobro večera, ko sva se z Juretom dogovorila, da greva v posvojitev … se pa spomnim vznemirjena, ko me je poklicala prijateljica  in mi posredovala telefonsko številko tistega para, ki je v tem času že prišel domov s punčko iz Afrike. V sekundi me je začelo zebsti in moje roke so postale potne. Ker sama nisem bila zmožna govoriti, je poklical Jure in se dogovoril za naše srečanje.

Dobili smo se v neki kavarni in novopečena mamica je prišla z deklico. Komaj sem zadrževala vznemirjenje in na mamo sva planila z vprašanji. Ko sva zagledala deklico, sploh ni bilo več vprašanje ali greva v to ali ne. Jasno je bilo, da je posvojitev najin naslednji korak. Ko sva odhajala iz kavarne, mi je Jure zasanjano rekel, da upa, da nama uspe in dobiva podobno deklico. Prvič sem ga videla na tak način razneženega in nasploh izvedela, da si pravzaprav želi deklico. Nisva odlašala in namesto, da sva odšla na najino vsakoletno “bilanco leta” v nama priljubljena Nebesa nad Kobaridom, sva se odpeljala na CSD in pričela s postopkom. Starša deklice sta nama stala ob strani skozi cel postopek in naju bodrila ter informirala kako in kaj skozi vse korake. Za vse sva jima bila resnično hvaležna. Čez Božične praznike sva pisala najin življenjepis za dokumentacijo in izpolnjevala obrazce. Vse se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in vse skupaj sva delala kot v nekakšnem snu. Niti se ne spomnim več vseh podrobnosti, ker sva bila na nekakšnem adrenalinu. Marca me je v nabiralniku na računalniku čakalo sporočilo, da naju v Gvineji Bissau čaka punčka stara 6 mesecev. Bila sva v nebesih. Noči so od pričakovanja postale dolge in neprespane. Začela sva letati naokoli in urejala še zadnje papirje na CSDju. Moj slikarski atelje je počasi dobil podobo otroške sobe in zdelo se mi je, da bo najina hiša končno postala NAŠ dom. V aprilu je prišel dan, ko me je v nabiralniku računalnika pričakalo novo sporočilo. Počakala sem, da se mi pridruži še Jure in skupaj sva odprla sporočilo. V njem je bila slika najine deklice. V trenutku so nama zečele polzeti solze po licih. Prvič sva se zavedla, da vse skupaj postaja resnično. Da bova verjetno postala starša.

Končno sva prejela vse dokumente in odšla sva v Gvinejo Bissau na sodišče. Prispela sva ponoči in odpeljali so naju v apartma. Kljub utrujenosti in celodnevnemu potovanju nisem skoraj nič spala. Naslednji dan naj bi prvič spoznala najino punčko. Prišli so po naju in odpeljali smo se na obrobje mesta. Občutek, ko sva prvič zagledala v živo najino deklico je neopisljiv. Ostala sva brez besed in začela sva jokati. Bil je jok olajšanja in sreče. Dali so mi jo v naročje in še danes se spomnim kako mi je dišala. Zame je bila najlepša punčka na svetu. Občutek je bil božanski. Popolna sreča. Bila sva zmedena saj sva si jo želela držati v naročju, jo hkrati slikati, da vse dokumentirava, biti sama in z vsemi … Vse v enem.

Tisti dan sva se težko poslovila od nje. Čeprav sva vedela, da jo bova naslednji dan spet videla, je bil za naju ta dan prekratek. Med urejanjem dokumentov in pričanjem na sodišču sva preživljala dan ob deklici. Nameravala sva jo poimenovati Tisa Nuru. Tisa menda pomeni devetorojeni otrok, kar je moja mama, ki mi je velika vzornica. Nuru, rojena ponoči in naj bi bilo afriško ime. Vendar, ker je bilo dekličino rojstno ime Iamara, sva si rekla v trenutku, ko sva jo zagledala, da ji to ime resnično paše. Prav tako ima lep pomen; kar rečeš, da boš naredil, to storiš. Ker spoštujeva njeno poreklo, sva se odločila, da bo njeno ime ostalo in s trenutkom, ko sva oddala papirje, da postaneva njena starša, je postala Iamara Tisa. Odhod in poslavljanje od najine deklice je bilo težko, namreč vedela sva, da bo vsaj kakšen mesec trajalo, da uredimo vse dokumente v Sloveniji. Seveda se je v meni začel prebujati materinski čut in sem se začela spraševati, ali bo v tem času vse dobro z njo. Bodo lepo skrbeli zanjo, bo zdrava, ne bo nikoli lačna  … Jure me je miril, če so do sedaj lepo skrbeli zanjo, naj me ne skrbi.

Mesec se je vlekel v neskončnost. Ko sva le dobila sporočilo, da je sodišče v Gvineji Bissau potrdilo, da sva postala starša najini Iamari Tisi, sva nemudoma kupila letalske karte in odletela ponjo. Težko je bilo slovo od vseh, ki so nama tam pomagali. Obljubili smo si, da bomo ostali v stiku. Imela sva srečo, da smo si delili pot s še eno družino, ki je prav tako posvojila deklico, tako smo lažje zamotili deklici na poti, obenem smo drug drugega opogumljali in si izmenjavali izkušnje.

Ko se je letalo odlepilo od Afriških tal, je Iamara Tisa mirno ležala v mojem naročju. Zavedla sva se, da odhajamo domov kot čisto prava družina. Prišlo je olajšanje, da je za nama tistih šest let čakanja na ta trenutek.

Ko sva prispela domov pred hišo, so naju pričakali najini starši, pa čeprav je bilo že čez polnoč. Prijatelji so nama ob pomoči staršev pripravili presenečenje in nama okrasili hišo za dobrodošlico Iamari. Lepo je, ko veš, da te toliko ljudi podpira na tvoji poti.

Noč je bila mirna in zjutraj sem opazovala Jureta kako je mirno spal z naslonjeno Iamaro Tiso na njegovih prsih. Oba sta bila tako mirna. Pomislila sem, da smo bili ustvarjeni drug za drugega. Vse je bilo prav. Resnično sem postala mama. Čisto prava mama. Vse se je izteklo dobro. Hvaležna sem za vse znanje, ki mi ga je podala psihologinja Nataša Banko, Andreja Rihter in Danica Prinčič Nemac, za pomoč Simone in Borina. Vsak naju je po svoje pripravil na vse izzive, ki so naju čakali in naju še bodo.

Danes vem, da je bilo vredno čakati toliko let in se tolikokrat boriti vsak mesec za tako družino, kot jo imam danes. Srečna sem in mirna. Moje Iamare Tise sicer nisem nosila v trebuščku, jo pa nosim globoko v srčku in meni je enako kot bi jo sama donosila in rodila. Prav tako sva se pred njenim prihodom pripravljala kot noseč par in se je razveselila, ko sva jo prvič spoznala, ki je bilo za naju kot nekakšno njeno rojstvo.

Ona je zame kar ji vsak večer pred spanjem povem, moja ljubezen, moja sreča, moje vse.

Srečna mamica Katja Gaspari Leben