Naša Brnska dogodivščina

K spočetju najinega fantka je pripomogla anonimna češka darovalka jajčne celice – najina Jajčna Vila in še preden sva pričakala najin tako želeni plusek, sem si obljubila, da bom, če bo postopek uspešen, najino dogodivščino delila na neplodnost.net in tako morda pomagala komu, ki prav tako razmišlja o tej poti. Zapis je precej tehničen – ko sva se sama lotila postopka, sva si najbolj želela, da bi kdo podrobno opisal, v kaj se spuščava in koliko denarja lahko pričakujeva, da bo to stalo, zato bom precej dolgovezila na to temo. Vse informacije, ki jih podajam, so veljale v letu 2016. Stvari se spreminjajo in če se boste sami odločali za kaj takega, morate seveda vse sproti preveriti sami.

V Sloveniji imamo veliko srečo, da nam zdravstveno zavarovanje krije kar 6 IVF postopkov. Srečo imamo tudi z našimi zdravniki, ki so po najinih izkušnjah odlični, skrbni in sočutni – zdravila sva se v Mariboru in imava za sestre, zdravnice in zdravnika, ki tam delajo, le najlepše besede. A tudi najboljša medicinska oskrba ne more narediti čudežev, zato sva se, ko sem dopolnila 40 let, odločila, da je čas, da poskusiva z darovanim jajčecem.

Zame je bila najina odločitev veliko olajšanje. V mariborskih postopkih sem se zelo trudila s pozitivnim razmišljanjem in potrpežljivostjo, a resnici na ljubo – po značaju sem malo petarda in če se le da, grem vedno v najbolj učinkovito rešitev problema. Seveda je rešitev z darovanim jajčecem za marsikoga sporna – otrok pač genetsko ni »tvoj«, kar marsikomu predstavlja težavo. Z Boljšo Polovico sva o tem precej tuhtala in ugotovila, da za naju to ni zelo pomembno. Genetika tako ali drugače - noben otrok pravzaprav ni resnično »tvoj«  temveč si kot starš gost v njegovem življenju. Dodatno moram priznati še, da moji sorodniki niso vsi tako čudoviti, da bi bil prenos njihovih genov nujno v veliko korist planeta.  Po drugi strani so IVF postopki z darovanim jajčecem za žensko moje starosti uradno več kot 50 odstotno uspešni, kar pri je mojih loterijskih verjetnostih zanositve z lastnimi spolnimi celicami, zvenelo hudo dobro.

Pisala sva dvema klinikama – Reprofit kliniki Brno, največji češki kliniki za IVF postopke in kliniki Pronatal Repro v Ceskih Budjevicah. O obeh klinikah sva slišala odlične stvari. Klinika Reprofit se je javila nazaj en dan prej kot klinika Pronatal in tako sva izbrala njih.

Nekaj tehničnih dolgočasnosti

Za pričetek postopka sva potrebovala kup dokumentacije v elektronski obliki. Šlo je predvsem za teste, ki so nama jih že naredili v prejšnjih IVF postopkih (v najinem primeru hepatitis C, hepatitis B, HIV, teste krvnih skupin, spermiogram, hormonske teste tretjega dne menstrualnega cikla FSH, LH, E2, TSH, PRL in AMH, histerosalpingogram, laparoskopijo,…), ambulantne zapisnike opravljenih IVF in ultrazvok maternice na 13 ali 14 dan menstrualnega cikla. Čez zbiranje dokumentacije te vodi spletna stran Reprofit ter dodeljena IVF koordinatorka. Za tiste, ki vam je angleščina naporna, naj omenim, da je imela klinika Pronatal Repro zelo prijazno koordinatorko, ki govori tudi srbsko, kar je morda komu lažje.

Po opravljeni papirologiji, sva dobila datum predvidenega postopka, pri čemer je bila v tistem hipu čakalna doba 6 mesecev. Še pred tem  sva se morala osebno zglasiti na kliniki v Brnu za preglede in potrditev najine primernosti za postopek, iz česar sva si naredila prav zabaven poletni izlet. Prvi pregled na kliniki je v najinem primeru obsegal samo ginekološki pregled, saj sva imela vse ostale preglede opravljene že v Sloveniji, v primeru da česa še nimate, pa je možno na tem prvem pregledu opraviti tudi druge teste. Dobila sva tudi že dodeljenega zdravnika, dr. B, simpatičnega mladega človeka, ki po profesionalnosti ni v ničemer zaostajal za našo odlično mariborsko IVF ekipo. Sama klinika se nahaja v stari vili in je lepo urejena, večina zaposlenih govori dostojno angleščino. Dr. B. nama je potrdil, da sva primerna za postopek z darovano jajčno celico in nama povedal, da so možnosti uspešne zanositve v najinem primeru okoli 60%. Močno nama je odsvetoval prenos dveh zarodkov, saj je možnosti dvojčkov v tem primeru ocenjeval na 25% in je mnenja, da se je kjer je to le mogoče, dvojčkom pametno izogniti. Seveda sva sledila vsem njegovim navodilom.

Na tem prvem pregledu sva dobila tudi urnik jemanja zdravil, recepte zanje in podrobna pojasnila postopka. Ključno pri postopku z darovano jajčno celico je, da se cikla darovalke in bodoče mame uskladita. Zdravila so zato najprej kontracepcijske tablete, nato posebna injekcija za sprožitev menstruacije, nato zdravila za izboljšanje možnosti ugnezditve in nazadnje progesteron. Za sam postopek si je nujno zagotoviti sodelovanje svojega osebnega ginekologa, saj boste potrebovale med pripravo na postopek dva ultrazvoka (enega še v Sloveniji, v mojem primeru na 10ti dan cikla), poleg tega pa vam lahko osebni ginekolog napiše večino potrebnih zdravil. V najinem primeru je bila izjema injekcija za sprožitev menstruacije, za katero sva najprej mislila, da jo lahko dobimo v Sloveniji, nato pa se je izkazalo, da so slovenske doze povsem napačne in sva jo v zadnjem hipu naročila po DHL. Verjetno sem eden izmed redkih ljudi, ki je prekinil zagovor svoje magistrske naloge zato, da je prevzel DHL pošiljko, ampak prioritete so prioritete ;). Da povzamem – urnik zdravil in ultrazvočnih pregledov je malo znanstvena fantastika in toplo vam priporočam, da si ga preprosto prepišete v osebni koledar in da si res za vsa zdravila zagotovite, da jih lahko dobite v Sloveniji, oziroma jih v nasprotnem primeru kupite kar že na Češkem (in se izognete dragemu DHL).

Darovalko – Jajčno Vilo izbere posebna ekipa specialistov. Vse darovalke so stare manj kot 32 let, večinoma so nekaj čez 20 in študentke. Na voljo naj bi bilo več tisoč darovalk in specialisti naj bi pri izboru upoštevali najprej ujemanje krvnih skupin bodoče mame in darovalke, nato pa tudi vizualne in druge posebnosti. »Kataloškega naročanja« genetskega materiala ni. Darovalka in par naj se ne bi srečali, pri čemer pa je zaradi samega IVF postopka potrebno, da sta darovalka in bodoči očka vsaj enkrat istočasno na kliniki in ker so obiskovalci klinike vsi ali pari srednjih let, ali pa lepe mlade ženske, si lahko privoščite vsaj eno dobro ugibanje na temo kdo je kdo. A seveda nazadnje to ni važno – darovalke delajo krasno stvar, zaslužijo si svojo zasebnost, tako kot si jo mi.

Najina druga pot v Brno je bila nekoliko daljša – ostala sva 6 dni. Prvi dan po prihodu je  potekal odvzem genetskega materiala, tretji dan sva izvedela da imava kar 11 zarodkov, od tega 6 zelo obetavnih, šesti dan pa sva opravila transfer najbolj razvitega.

14 dni kasneje sem se zbudila ob 2h zjutraj in opravila test. Rezultat predober, da bi bilo res. Šla sem nazaj spat in čez dve uri ponovila test. Rezultat še vedno plusek. Zaenkrat dobro. Čez še dve uri me je zbudil Boljša Polovica, da naj grem naredit test. Zagodrnjala sem, da se ga že in zaspala nazaj, s čimer sem si prislužila kazenski izgon iz postelje in tretji test. Še vedno pozitiven.

In potem? Mislim, da sem imela eno izmed najmanj napornih in kompliciranih nosečnosti. V službi sem zaradi nosečniških težav manjkala natanko en dan, saj sem se še ko sem imela 14 dodatnih kilogramov počutila odlično. Porod v ljubljanski porodnišnici je bil večino časa prav zabaven, babice in medicinske sestre pa legendarne.

Ko pišem o našem fantu nisem seveda prav nič objektivna.  Mali je totalna faca. Vedno nasmejan, aktiven, radoveden in očarljiv tako kot oči. Zelo sem hvaležna, da mi je bil namenjen prav ta otrok in si ne bi nikoli želela, da bi se stvari obrnile kako drugače.

Pa še ena o dinarčkih

Ker sem vedela, da bom pripravila tale zapis, sva z boljšo polovico natančno zapisala prav vsak strošek, ki sva ga v povezavi s postopkom imela. Kaj hočeš – denar nas vse skrbi in prav je, da vnaprej vemo s čim računati.

Sam postopek naju je stal 4.500 evrov. Že ko sva bila v obravnavi, se je postopek po uradnem ceniku podražil na 4.900 evrov, a nama so obračunali ceno, ki so nama jo navedli na začetku obravnave. Za bencin za dve poti v Brno sva dala 256 evrov, za vinjete 51 evrov. Spala sva na prvem izletu v AirBnB, drugič pa v neke vrste hotelčku, ki je oddajal apartmaje z lastno kuhinjo. Skupaj sva za 8 nočitev dala 400 evrov. Za zdravila sva dodatno dala 240 evrov, za različne druge stroške (hrano, turistovanje po južni Češki in podobno) pa sva dala še dodatnih 623 evrov, pri čemer sva si kar privoščila. Ker ne hodiva veliko na potovanja, sva stvar precej turistično vzela in sva vsak dan uživala v odlični češki hrani, kavarnah, Boljša Polovica pa tudi v kakem dobrem domačem pivu. Skupaj sva torej za vse plačala 6.069 evrov, pri čemer bi lahko, če bi želela, stroške hrane zelo oklestila, prav tako bi lahko nekoliko oklestila stroške bivanja.

Kaj sva za ta denar dobila

Seveda je v najinem primeru strošek sedaj popolnoma nepomemben – imava krasnega sinčka in vse se je odlično izšlo. Ker pa nisva mogla vnaprej vedeti, kako se bodo stvari končale, sva bila zelo pozorna na pogoje, ki so jih ponujale posamezne klinike. V znesek 4.500 so Reprofitivci (v 2016) vključili sam postopek ter garancijo vsaj dveh lepih zarodkov, primernih za transfer. Dr. B nama je povedal, da je v praksi na posamezen postopek za transfer primernih zarodkov praviloma 4 do 6, pri čemer na posamezno zdravljenje prenesejo največ dva, ostale pa zamrznejo in se je ponje mogoče vrniti. Postopek prenosa zmrznjenčkov je znašal okoli 500 evrov, zmrzovanje 250 evrov. Reporfit je poleg tega zagotavljal, da v primeru, da paru ne uspe zanositi z darovano jajčno celico v dveh postopkih, tretji postopek plačajo oni, oziroma plača par samo darovalko. Kot nama je zagotovil dr. B. je ta opcija izjemno redka.

V primeru, da je za prenos v posameznem postopku primeren samo en zarodek, naj bi v skladu z uradnimi zagotovili klinike par plačal samo tretjino zneska postopka. Zato naju je zelo presenetilo, ko naju je dan po vrnitvi v Ljubljano poklical dr. B in nama šokiran povedal, da se od najinih začetnih 11 zarodkov z izjemo zarodka, ki je bil prenesen, ni razvil niti eden. To se jim dogaja tako redko, da nama je obljubil, da nam bodo v primeru, da nisva noseča, celoten naslednji postopek opravili zastonj. To se nama je zdela zelo velikodušna ponudba, ki pa je na srečo nisva izkoristila. Kljub temu se nama zdi pomembno poudariti, da se je klinika po najinem mnenju obnašala več kot pošteno – biologija je le biologija in na vse nikakor ne morejo vplivati.

Kaj povedati otroku

Z družino in prijatelji sva bila o najinih težavah vedno zelo odkrita. Ko sem pred nekaj meseci srečala 10 let mlajšo  znanko, me je prav zmrazilo, ko si je  hitro zračunala, da če imam jaz pri svojih letih malčka, ima pa »ona še veliko časa«. Ne, nima ga in ni prav, da se 42 letna ženska pretvarja, da je bilo zanositi mačji kašelj. Seveda so izjeme in vesela sem zanje, a mislim, da je za mlade bolje, da  vedo, kaj gre lahko narobe.

Prav tako bova povsem odkrita z najinim fantom. Za naju ni nobenega dvoma, da ima pravico razumeti svoj izvor, je pa seveda tudi na njemu, da se odloči, koliko je zanj to pomembno.

Spomin na vse najine kompleksne postopke čedalje bolj bledi. Zdi se mi, da nimamo prav v ničemer drugačne družinske dinamike, kot druge družine – seveda nima osnove za primerjavo, a težko si predstavljam, da bi imela kogarkoli na svetu sploh raje kot našega fanta. Upam, da mu bova z Boljšo Polovico starša, kot si ju zasluži in verjetno nihče med nami ne more upati na kaj več.