Approved for adoption - Medena koža

Tale rožica je zame izjemnega pomena. Prejela sem jo v soboto od specialistke kliničnega psihološkega svetovanja Nataše Banko, ki se med drugim ukvarja z izvajanjem izobraževalnih seminarjev za posvojitelje. Prejela sem jo po končanem Začetnem seminarju za posvojitelje v Diagnostičnem terapevtskem centru Banko, kjer sem imela nepozabno priložnost pred skupino bodočih posvojiteljev, prvič pred tako velikim številom ljudi, govoriti o svoji izkušnji o posvojitvi. Odkar se spomnim, sem pripovedovalka zgodb. Rada jih poslušam in pripovedujem. Da sem si lahko razložila, kar ni imelo razlage, sem si od vedno ustvarjala zgodbe in z njimi rasla, zgodbe pa z mano. Odgovore sem iskala povsod naokrog, svoj notranji nemir razreševala na neučinkovite ali za bolj kratek čas učinkovite načine z vsemi ljudmi, ki so mi prekrižali pot. V iskanju same sebe sem poskušala biti podobna vsem, ugajati vsem, dobiti potrditev od vseh. Hkrati pa sem čutila, da se v vsem tem še bolj izgubljam. Ustvarila sem si svoj namišljeni svet, svoj mehurček, dokler ta ni pod pritiskom nevidne šivanke od znotraj in zunaj enkrat počil.

Imela sem srečo, da me je nevidno vodstvo življenja peljalo do ljudi in situacij, s prisotnostjo katerih, košček za koščkom, izpolnjujem svojo sestavljanko in sem v sebi vedno bolj cela in končno lahko diham. Vem, da bo vedno obstajal manjkajoči košček, košček mojih korenin, ki ga bom vedno lahko pobarvala malce po svoje. Svojih bioloških staršev nameč ne poznam. To sem po mnogih letih zgodb svetu priznala šele letos. V mojem svetu je bila, na primer, moja biološka mama že vse mogoče, od izjemno uspešne arhitetke iz Amerike, do izgubljenega primera odvisnice od drog, ki je na koncu umrla, ker je pač več nisem mogla ohranjati žive. Tudi sama zase in za svet sem bila v tem življenju že vse mogoče. Izmišljevala sem si zgodbe, s katerimi sem se predstavljala na ven, da bi dobila manjkajoče odgovore, predvsem pa, da bi dobila prostor za vse te občutke. Ko sem bila dojenček, sem prišla v družino dveh čudovitih in ljubečih staršev, ki sta za sabo imela izgubo svojega otročka. Poskušala sta nuditi vse v vseh razsežnostih, da bi bili “normalna” družina. Vse, razen odgovorov, razen priznanja, da je vse to kar čutim in razmišljam v redu. Ne ker ne bi želela, ampak ker nista znala in ker sta tudi sama imela za sabo svojo življenjsko prtljago. Na mesto tega so prišli strah, krivda, žalost, jeza. Včasih se življenjske situacije zdijo večje od nas samih, takrat nas vase posrka energija pomena, ki jim jih ga dajemo sami in se ujamemo v čustveni vrtinec, ki ga največkrat potlačimo, v tem primeru v to, da si ponavljamo na primer “mi smo čisto normalna družina” in poskušamo slediti našim predstavam tega kar “normalna družina” naj bi bila. S tem se vsa nabrana čustva ne morejo izraziti v vsej svoji bolečini, veličini. Odvzamemo jim le pozornost in prostor za izražanje. Tako je bil odvzet prostor za družino takšno kot je, z vsemi svojimi lastnostmi in vsem veseljem, ki je prišlo ravno z izgubo. Naučila sem se, da ima energija to tendenco, da se želi izraziti in vedno želi zapolniti svoj prostor. Če ne dobi svojega prostora svobodno, si ga bo ustvarila na svoje načine, na načine, za katere bomo mislili, da jih lahko kontroliramo in v tem bomo našli nekakšno začasno varnost. Moja zgodba je temeljila na začasni varnosti, lahko sem jo kontrolirala, lahko sem jo uporabljala po svoje, kakor sem želela in kakor mi je v danem trenutku koristilo. Dokler me ta ni začela preplavljati, se odražati v odnosih, finančnem stanju in zdravju.

Pritiski življenja kažejo na to, da za nekaj ni dovolj prostora, da nekaj ni izraženo. Sama sem te pritiske med drugim sproščala mentalno in verbalno, z zgodbami. Vsak najde svoj izraz. Imela sem srečo, da sem se znašla ob ljudeh in v situacijah, v katerih sem čutila, da je prostor za vse to, kar sem in sedaj temu puščam, da teče dalje.

Moja starša bi takrat, ko nista vedela kako naprej, potrebovala podporo in usmeritev, pa takrat vse skupaj še ni bilo toliko razvito, teh trenutkov pa ni bilo malo. Poleg tega pa je bil v tistih časih pritisk biti “normalen” človek, imeti “normalno” družino, še toliko večji kot danes. O tem kaj se nekomu dogaja, se ni govorilo, bilo je celo sramotno, šibko, neprimerno. Brez prostora za ljubezen.

Od sobotnega seminarja sem odnesla zaklad neprecenljive vrednosti in sem se odločila delček tega deliti. Od vsega, kar ponuja življenje, je odreči se svojemu otroku, posvojiti ali biti posvojen, ena izmed mogih izkušenj in priložnosti, ki daje možnost, da se ustvari prostor za ljubezen, ki je na koncu univerzalna in temelji na manjkajočih koških v sestavljankah različnih življenjskih zgodb.

Upam in želim si, da si bomo vsi ustvarjali prostor zase in za drugega, za otroka, ki šele spoznava svet in odraslega, ki je nekaj tega že izkusil, za vsa vprašanja, za celega sebe...in da spustimo tisto, kar mislimo, da bi zaradi družbenih in naučenih smernic morali biti in bi moralo biti. Da bodo družine gnezda, kjer se ljubezen začne in se izven gnezd lahko nadaljuje. Da skupaj lahko poletimo.